Zgodbar

objavljeno v poletu, 21. 12. 06

Ali dela Aleš Kristančič najboljša slovenska vina? Po mojem ne. Zna pa o njih pripovedovati zgodbe – najboljše vinske zgodbe daleč naokrog.

Predgovor
Podpisani goji že načelno in apriorno skepso do stvari, pojavov, stvaritev in okusov, za katere velja obči – napisani ali nenapisani – konsenz, da so najboljše, najlepše in sploh nekaj naj. V Sloveniji ta »naj« kanon že kar nekaj časa velja za vina Movia. Veliko Belo in Veliko rdeče pogosto nastopata kot vrh slovenskega vinarstva. Njun stvaritelj, Aleš Kristančič, je posledično prvi obraz slovenskega vinogradnišva in vinarstva. Movia je velika preko meje, celo preko velike luže – in to ni kar tako, kajne.

foto: marijan močivnik, revija vino

Ker si podpisani že ducat let reže kruh in nataka vino, ki ga zasluži z marketingom, je do takih medijsko podprtih resnic precej skeptičen. In verjetno tudi za to Movia ni imela šans, da se uvrsti na mojo Top 10 lestvico slovenskih vinarjev. Ste opazili preteklik? Zgodilo se je neke novembrske sobote …

Prizorišče
Posestvo Movia v Ceglem se vam bo, če niste ravno ljubitelj opečnato roza fasad, zdelo rahlo kičasto. Sploh, če boste pogled nanj vrgli na kakšno zgodnje jutro ali večer lepega sončnega dne. Če so zraven še jesensko pobarvani vinogradi kič ni več rahel, ampak absoluten. Skratka lepo. In veliko, pravzaprav ogromno: posestvo Movia je v bistvu veliko roza.

Dramatis personae

• Aleš Kristančič, Movia: trenutni obvladovalec posestva, ustvarjalec vin, eksperimentator, promotor. In izjemno karizmatičen pripovedovalec, marketingar, prepričevalec. Akviziter? Igralec?
• Vesna Kristančič, njegova žena, negovalka trebuhov, razvajalka okušalnih brbončic, glavna v ustvarjanju preprostih, a atraktivnih jedi, ki so na pomembni misiji: poudariti vina. In zgodbe o njih.
• Jože Rozman, urednik revije Vino. Sodelavci slednje so krivci za prvi poseben vinski večer v režiji omenjene revije. 25 hitrih gostov ga hvali na ves glas, ostali čakajo na novo priložnost.
• 25 gostov, ki so bili dovolj hitri, da so si pravočasno zagotovili sedeže, pogrinjke in kozarce. Veliko kozarcev.

Scenografija
Jedilnica z eno samo veliko, podolgovato mizo in s preprostimi, minimalistično kvadratasto oblikovanimi pogrinjki in krožniki. Veliko je steklovine na elegantnih visokih pecljih. Na eni strani mize je vhod in široko stopnišče, na drugi pa terasa za posebne efekte. V zraku je sproščeno pričakovanje. Ko doseže krtično točko se odpre zavesa in prva steklenica.

Zasnova
Lahko, svežo, pitno rebulo 2004 spremljajo hleb parmezana, violina pršuta, špinačni zavitek, skuta s peteršiljem in baziliko ter ledolomilski klepet petindvajseterice. Prekine ga Aleš, ki naznani potovanje v središče Movie – v klet.

Zaplet
Pred kletjo čaka občestvo prvi (od mnogih, vseh nisem preštel) nagovorov, ki (verjetno) služijo temu, da nas spravijo v pravšnje razpoloženje. V samih srajcah stojimo v toplem novembrskem večeru, pred nami vrste vinogradov, v ušesih pa prepričljive besede o medgeneracijski solidarnosti, o tem, da najboljše od trte dobi generacija za tisto, ki jo je zasadila, o naravi, ki zna sama narediti vse … take lepe reči. In potem vstop v klet med ogromne posode iz inoxa. Temperatura v njih je 12 ali 13 stopinj. Temperatura zraka je tri do štiri stopinje višja. V kozarce dobimo še zelo zorečo rebulo 2006 iz mladega vinograda, ki bo, ko bo čas, nosila nalepko Vila Maria. Stopimo še globlje v katakombe, med 225 litrske sodčke v labirintu nizkih in temnih hodnikov. Prav na koncu je dvoranica: na desni so bariki z rebulo 2006 – ta je precej žmohtnejša od tiste iz inoxa in bo zato lahko nosila nalepko Movia. Če bo zelo pridna, pa bo na njej z belo črto podčrtana beseda »veliko«. Na drugi strani je niz barikov s čudno velikim pokrovom. To je rebula 2006, ki ji bo ime Lunar. Jagode rebule so nežno potegnjene s pecljev in preložene naravnost v sod: brez mletja, brez prešanja, brez žvepla, brez nič. Sod se zapre in obleži v kleti. Čez leto dni se, ob prazni luni (kajti takrat se usedlina spusti na dno), vino pretoči in napolni v steklenice. Brez filtriranja. In ja, seveda, zgodba je veliko boljša, če vam Aleš pove, da sta odprtina na sodu in površina soda v enakem razmerju kot luknjica od peclja rebuline jagode in njena površina. Mu gre verjeti? Ne vem, ampak zgodba je zagotovo dobra. Ob njej so Američani na predstavitvi prvega Lunarja, letnika 2005, zagotovo popadali na hrbet. Še mi, skeptični Slovenci, smo se komaj obdržali na nogah. Lunar je zagotovo posebno vino, ki ga je precej lažje razumeti, če je kje blizu Aleš. Brez njega gre bolj težko.

Vrhunec
Sedeč za mizo se vrstijo pari: rezine jesetra s papriko in rdečim poprom na čebulnih in gorčičnih kalčkih in Veliko belo 2002 iz dvojnega magnuma. Kratke zavite testenine casarecce z brokolijem in pinjolami ter Lunar 2005. Kremna porova juha s kristalko in Veliko belo 1996 iz dvojnega magnuma. Drobnjakovi njoki s klobaso in šparglji ter Puro Rose 1999. Govedina z baziliko, drobnjakom in timijanom ter pire s sirom v slanici in rdečim poprom. Za zraven pa iskanje najboljšega v trojici modri pinot 2003, Veliko rdeče 2000 in Veliko rdeče 1995. Nekje na pol poti je bil čas za posebne efekte (čeprav je res, da je bil že cel večer posebni efekt). Druščina gre na terase, kjer pod zvezdami sliši novo zgodbo: zogdbo o prapenini. Ko je Dom Perignon naredil prvo penino, na svetu še ni bilo prečiščenega sladkorja, se pravi, da je drugo vrenje, tisto v steklenici moralo sprožiti nekaj drugega. Aleš drugo vretje sproža z moštom iz istega vinograda, iz katerega je nastalo primarno vino za penino. Menda – tako pravi njegova zgodba – se kvasovke tako že poznajo in je njihov vrelski ples boljši in lepši. Penino, ki nastane po taki domnevno old school metodi Movia imenuje Puro. Zgodba ima seveda svoj spektakularni del: če puro odprete tako, kot ponavadi odpirate penine, se usedlina v njem dvigne in vino je motno. Nekaterim je to všeč. Če pa ga odprete tako, kot veleva zgodbeni protokol (da ga za dva dni postavite v hladilnik z zamaškom navzdol in ga potem v istem položaju odprete v veliki posodi z vodo) bo usedlina odtekla v vodo, v kozarce pa boste natočili čisto, puro, penino. Z mehurčki, ki jih ne boste videli, jih boste pa še kako občutili. Odprli in poskusili smo mnogo purotov: rose in belega, motnega in čistega, mladega in starega – tistega iz leta 1995, ki je bil prvi in še ni vedel da bo Puro. In ki ima v kleti samo še pet ustekleničenih bratov. Legendary stuff! Tako kot rebula 1966 – Alešev letnik. Rariteta, a v veliko slabši formi kot Aleš.

Razplet
Razplet uradnega dela predstave je miren in sladek: kakijeva krema z rdečim poprom, kostanjev pire ter zavitek s skuto in mandlji. Za zraven pa koncentrirana sladkoba blago botritične in sušene rebule in pikolita, Esenca 2000. Mi smo brez besed, Aleš pa seveda ima zgodbo tudi o tem.

Nauk
Aleš Kristančič je Movia. Njegovo vina so on sam. Njegova vina so veliko boljša, če jih pijete v njegovi družbi, kajti pri njegovih vinih niso najpomembnejši dejavniki lega, starost trt, obremenitev, čas trganja, maceracija, fermentacija, pretakanje, (ne)žveplanje in ostale kletarske metode, ampak zgodbe, ki jih o vinih pripoveduje. In tem zgodbam je težko ne verjeti. Kdo bi si mislil, da bom kdaj to napisal.